Drugo predavanje UTŽO Grosuplje
Jakob Müller: Iz tolmuna srca
Iz tolmuna srca je naslov predavanja o grosupeljskem pesniku in pisatelju Vinku Žitniku, ki ga je imel 21. marca v dvorani Mestne knjižnice Grosuplje prof. Jakob Müller, dober poznavalec Žitnikovega življenja in dela.
Vinko Žitnik (roj. 1903 na Grosupljem) je pesnil vse življenje, o čemer priča njegova bogata literarna zapuščina, shranjena v NUK-u, ki obsega več tisoč pesmi, prozo, dramska besedila, zelo veliko pa je tudi dnevniških zapisov. Pred vojno je opravljal delo orožnika na Štajerskem ter končal orožniško podoficirsko šolo, med vojno pa je bil orožnik na dobrepoljskem Vidmu in predavatelj na domobranski policijski šoli. Maja 1945 se je umaknil na Koroško ter do odhoda v Argentino leta 1947 bival v različnih avstrijskih in italijanskih begunskih taboriščih. V Argentini je skrbel za različne cerkve in bil hišnik v Slovenskem domu. Umrl je leta 1980 v Buenos Airesu.
Prof. Müller se je najprej osredotočil na edino izdano Žitnikovo pesniško zbirko Pomlad: pesmi iz leta 1937. Ob vsebinski predstavitvi (ljubezenska, domačijska in religiozna tematika) pesmi je kritično ocenil njihove slogovne in verzne značilnosti, njihovo prevladujočo pretirano spevnost in klišejskost, ki je le redko presežena, zaradi česar so pesmi pogosto neprepričljive. Najbolj iskren je Žitnik v doživljanju narave in domačega kmečkega sveta, zato so te pesmi najboljše in se nas nekatere tudi dotaknejo. Med vojno je za tisk pripravil zbirko Fanfara naših dni, ki je s svojimi skrajnimi pogledi in načeli primer nepoezije. V povojnem času se je vračal k prvotnim temam, zlasti k naravi, domu in religiji, ter k »ukradeni domovini«.
Po predavateljevi oceni zapuščine, ki je v veliki meri urejena po zbirkah, bi se dalo kljub številnim pomanjkljivostim izbrati in urediti dovolj kvalitetno pesniško zbirko.
Predavanje je bilo popestreno s šestimi pesmimi, ki jih je prebral Franci Zorko.
Predavanja sta se udeležila tudi avtorjeva nečaka Brane in Tone Žitnik ter Branetova žena.
Jožica Narat